Poziv Ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport

Trenutna epidemija COVID-19 je stisko teh otrok in mladostnikov še poglobila. Prav tako se je povečala neenakost med njimi. Pri tem želimo opozoriti predvsem na naslednje:

1. Starši, ki še vedno hodijo v službo, podaljšujejo delovnike ali pa so zaradi ukinitve javnega prevoza še manj časa doma. Nekateri starši so bolni ali skrbijo za bolne partnerje ali stare starše in ne morejo učinkovito pomagati otrokom. Tudi sicer veliko staršev, ki so doma, zaradi svojih osebnih stisk ali nefunkcionalnosti, ne zmore opravljati niti osnovnih starševskih dolžnosti, kaj šele, da bi otrokom učinkovito pomagali pri učenju. Otroci in mladostniki so lačni, nasilje v družini se povečuje, hkrati pa gotovo čutijo tudi vsesplošno paniko in strah, ki ju povzroča grožnja bolezni. Stiske otrok in mladostnikov, ki lahko močno vplivajo na uspešnost in so bile že prej spregledane, so postale še bolj skrite in za uspešnost šolanja še bolj usodne. V takšnem okolju je doseganje učnih standardov praktično nemogoče.
   
   
2. Stotine otrok doma sploh nima primerne računalniške opreme in dostopa do interneta. Ob pomoči donatorjev, nevladnih organizacij, učiteljev, ravnateljev in medčloveške solidarnosti je trenutno takih otrok nedvomno manj, vendar tudi zanje nimamo nikakršnih podatkov, ali je računalniška oprema res v uporabi, kdo od družinskih članov otroku pomaga, kdo poskrbi za odpravo morebitnih tehničnih težav in nenazadnje, ali so učenci in dijaki sploh kakor koli uspeli nadomestiti čas, ko v procesu šolanja na daljavo niso mogli sodelovati? Nihče ne ve, koliko otrok in mladostnikov trenutno šolskih obveznosti ne zmore učinkovito izpolnjevati, ker si morajo računalniško opremo deliti s svojimi sorojenci ali celo starši, ki delajo od doma in morajo biti na razpolago delodajalcu.
   
   
3. Tudi pristop učiteljev k šolanju na daljavo je zelo različen. Od pošiljanja domiselnih video razlag, ustvarjanja video povezav z učenci, celodnevne dostopnosti za vprašanja in pomoč na eni strani in na drugi tistih, ki na začetku tedna pošljejo kupe priponk s suhoparnimi nalogami in osnovno razlago že tako zapletene snovi.
   
   
4. Javnosti je bolj kot ne ostal skrit problem otrok tujcev, ki jim naš šolski sistem v prvem letu bivanja v Sloveniji ne omogoča dovolj učenja slovenščine in jih ne glede na starost v drugem letu šolanja izenači z ostalimi učenci, čeprav učitelji in strokovnjaki že dolgo opozarjajo, da sploh v višjih razredih standardov ne zmorejo doseči tako hitro. Podobno težavo imajo otroci slabo izobraženih staršev, še posebej tistih brez zadostnega znanja slovenskega jezika, ki otrokom že v prvih letih šolanja ne morejo pomagati pri razlagi in razumevanju snovi.
   
   
5. Posebej opozarjamo še na dijake in vajence triletnih poklicnih programov. Za te je značilno veliko praktičnega usposabljanja na delovnem mestu, nekateri programi ga imajo tudi več kot 900 ur (vajenci pa celo polovico celotnega časa). Nekateri dijaki tretjih letnikov, ki so to šolsko leto začeli z nekajmesečnim praktičnim usposabljanjem na delovnem mestu, so imeli od maja 2019 do 13. marca 2020 le nekaj tednov pouka v šolah, nekateri pa so morali praktično usposabljanje zaradi epidemije predčasno prekiniti. To pomeni, da bodisi niso imeli dovolj priložnosti za osvojitev nekaterih poklicnih veščin, bodisi za osvojitev teoretičnega znanja (npr. pri slovenščini, ki je obvezno del zaključnega izpita). Oboje pa morajo izkazati na zaključnemu izpitu, s katerim dokazujejo svojo poklicno usposobljenost.
   
   

Dolgoletne znanstvene, pa tudi naše neposredne izkušnje, kažejo, da so izobrazba staršev in materialne zmožnosti družine bistveno pomembnejši dejavnik uspešnosti od otrokovih sposobnosti. Mnogim dijakom, ki so se s trudom prebili do zaključnega letnika, kljub primerljivim učnim sposobnostim lahko spodleti zgolj zato, ker nimajo možnosti, da bi se učili v enakovrednih razmerah. Pouk v šoli do neke mere pogoje izenačuje, v trenutku, ko možnosti obiskovanja pouka (ali usposabljanja na delovnem mestu) nimajo več, se te razlike še poglobijo. Ocenjevanje znanja in poklicnih veščin v tem trenutku ne more biti objektivno, saj so učenci, dijaki in vajenci postavljeni v tako absurdno različne situacije, da je nemogoče reči, da bi bilo pridobljeno znanje odvisno od učenca ali dijaka samega. Takšno ocenjevanje je lahko izrazito krivično in diskriminatorno. Preveč je dejavnikov, ki so trenutno veliko močnejši od njihovega resničnega dometa sposobnosti. Neustrezno izvedeno ocenjevanje, vključno z vsem oblikami zaključnega ocenjevanja, bi učencem in dijakom iz ranljivejših okolij odvzela dostojanstvo, možnost, da se dokažejo, močno bi okrnila njihove možnosti tako za nadaljevanje izobraževanja kot tudi za zaposlovanje.

Vključenost v izobraževanje ima izjemen vpliv na socializacijo mladega človeka in mu omogoča izhod iz oklepa revščine in socialnih stisk. Enako velja za zaposlitev. Prehod po vertikali socialne mobilnosti je namreč za otroke in mladostnike, ki ne živijo v za akademske aspiracije najbolj optimalnih okoliščinah, s pomočjo izobraževalnih dosežkov eno najmočnejših orodij, ki se jih lahko posluži tekom svojega življenja. Če bo obveljala trenutna direktiva odločevalcev, da je potrebno ocenjevati zaradi ocenjevanja samega, bodo najbolj oškodovani otroci, ki so že tudi sicer najbolj izpostavljeni šolanju neprimernim okoliščinam.

Glede na vse zgoraj navedeno ministrico MIZŠ, Zavod za šolstvo RS, Republiški izpitni center in Center za poklicno izobraževanje pozivamo, da ocenjevanje in opravljanje zaključnih izpitov ter splošne in poklicne mature v šolskem letu 2019/2020 opustijo. ZRSŠ in MIZŠ z zaključenimi ocenami iz prvega ocenjevalnega obdobja ali z novim, razmeram prilagojenim modelom, ki bi vključil še ocene, pridobljene do dne 13. 3. 2020, zagotovo lahko rešita zagato zaključnih ocen za večino šolarjev in dijakov. Prav tako je tudi na podlagi nekajletnih izkušenj izvajanja usmerjenega izobraževanja, ko so desettisoči šolanje zaključevali in se vpisovali na fakultete brez mature, mogoče najti hiter način omejevanja vpisa na fakultete, za katere je interes prevelik. Ali pa v teh izjemnih časih naredimo izjemo in odprimo vrata fakultet še širše. Mednarodne mature ne bo in vsi, ki so program obiskovali, se bodo kljub temu vpisali na fakultete, tudi slovenske. Če bodo drugačen vpis brez mature zmogle izvesti največje svetovne univerze, jo bodo nedvomno tudi slovenske.

Čas koronavirusa ni le zdravstvena preizkušnja – je nedvomno tudi preizkušnja empatije, solidarnosti, medčloveških odnosov, temeljnega razumevanja pravičnosti in enakih možnosti. To pa je v teh izjemnih časih zagotovo najbolj izjemna lekcija, ki se je otroci in mladi lahko naučijo na samem koncu tega šolskega leta.